»Zbudila sem se zaradi zvokov obstreljevanja. Spakirala sem torbo in poskušala pobegniti.«

»Električna kitara Duana Eddyja je imela popolnoma svoj glas. Njegov zvok je bil mišičast in možat, trmast in žilav. Toda še pomembnejše je, da je njegov slog navdihnil na tisoče hribovskih mačkov in rokerjev iz središča mesta – Ventures, Georgea Harrisona, Steva Earla, Brucea Springsteena, Martyja Stuarta, če naštejemo le nekatere –, da so se naučili ropotati in ganiti ljudi do njihovega bistva. Duanov zvok bo za vedno všit v tkanino kantrija in rokenrola.«

»Veliko kitaristov je prišlo do mene, da bi mi povedali, da sem vplival nanje ali pa da so zaradi mene začeli igrati kitaro. Vsi od Jimmyja Pagea do Marka Knopflerja in Briana Maya.«

»V času nesreče je bilo zelo megleno in da je bila vidljivost zelo slaba.«

»Najraje imam zvok tišine.«

»Ljudje jih običajno pravzaprav slišimo, nikoli ne vidimo. Zato sem vedel, da želim veliko povedati skozi zvok.«

»Lepo in laskavo, vendar govorimo o drugem obdobju, o katerem ne vem skoraj ničesar. Nikoli se ne bom primerjal z nikomer.«

»Rad sem imel njen način dela. Sploh si ni prizadevala biti komercialna. Ni iskala všečnega zvoka ali konvencionalnih glasbenih podlag.«

»Slišimo lahko torej le polovico originalnega zvoka, ki je bil veliko bogatejši in glasnejši in nekoliko nižji od sedanjega.«